ula furlan3
Izbrano Klepetam Sledim

Klepet z edinstveno Ulo Furlan

Na kavo je priletela tako, kot da zunaj ne bi bilo 33 stopinj. Sveža, nasmejana in s takšno toplino, da bi jo človek poleg sebe lahko imel ves čas. Ula Furlan je kljub zvezdniškim koreninam in velikemu delu, ki ga je v karieri zapisala pod svoje uspehe, prizemljena bolj kot marsikateri drug član slovenske estrade, in – ne glede na najine do zdaj samo telefonske pogovore – takšna, kot bi se tokrat srečali že vsaj dvajsetič. S prikupno 32-letnico sva v senci starih stavb na Tobačni poklepetali o njenih prvih spominih na zvezdništvo ter o pravi slovenski estradi.

Kaj menite o slovenski estradi, glede na to, da ste sami del nje, poleg tega pa ste se večkrat postavili tudi v vlogo voditeljice, novinarke?

Tu lahko pogledamo odnos estrade po vsem svetu. Hecne stvari postajajo slavne, hecni ljudje lahko postajajo slavni. Včasih se mi zdi, da je estrada kapučino smetana, ni pa nujno, da odzvanjajo tista imena, za katera bi si jaz želela, da bi imela več prepoznavnosti. Zdi se mi, da bi bilo treba pogosteje izpostaviti igralce, pisatelje, umetnike. Da bi se ljudem približali takšni ljudje, ki ne obstajajo samo zato, ker imajo dobre poslovne stike ali pa ker imajo lepo postavo in zdrave lase, temveč zaradi drugih kvalitet. Za ljudi, ki prinašajo polno vsebino, je prav, da so izpostavljeni, saj imajo moč, da nagovarjajo širšo množico in s tem sooblikujejo družbo, ki bi bila lahko lepa, dobra in pametna. Včasih pa ta kapučino smetana vzame v svoj krog tudi koga, ki prinese več praznine kot polnosti.

Včasih se mi zdi, da je estrada kapučino smetana, ni pa nujno, da odzvanjajo tista imena, za katera bi si jaz želela, da bi imela več prepoznavnosti.

 Bi lahko ocenili, koliko je v Sloveniji prave estrade?

Zelo malo. Priznam, da resnično rada gledam MasterChef, ker rada sledim vsem kulinaričnim kreacijam … Ko so pred leti resničnostni šovi prišli v Slovenijo, ko so bile tudi produkcije zasnovane konkretno, sem iz radovednosti štrlela zraven in si mislila, kako lepa je Nina Osenar, zdaj pa resničnostnim šovom ne sledim več.

 Kako pa je oznaka ‘estradnica’ vplivala na vaše življenje?

Pri meni ni bistveno spremenila česarkoli. Mogoče ta vzdevek veliko bolj kot v moji odmeva v glavi koga drugega oziroma v odnosu drugih ljudi do mene, ki mi pripisujejo to, kar si predstavljajo, da sem. Čeprav mi ti ljudje verjetno še nikoli niso dali roke in verjetno še nikdar nismo prepletli poti v življenju. Gre v resnici za pričakovanja in podobe drugih. Označba estradnica ti čisto nič ne prinese, igralka pa je veliko boljše.

Označba estradnica ti čisto nič ne prinese, igralka pa je veliko boljše.

 Mislite, da ste to ljubezen in stik do ljudi mogoče nekako prevzeli po starših, ali se je ljubezen do tega posla rodila iz vaše prve vloge na televiziji?

To se brez dvoma zgodi, ko prvič nastopiš v svoji vlogi. Takrat začutiš, koliko ti to paše in koliko ti to pravzaprav pomeni. Ko narediš svoj prvi projekt, ko cvetiš od sreče in navdušenja. Komaj takrat se zaveš, da te je film kupil. Ko so me povabili v Hit poletja, je bilo to to. Bila sem zaljubljena. Ampak ne samo zaradi filma kot takšnega, temveč tudi zato, ker gre za resnično lep ustvarjalni proces, v katerem se izredno povežeš z ljudmi, saj z njimi preživiš tri ali štiri mesece. Odprejo se nove človeške plasti, zaradi katerih se lahko intenzivno povežeš. Tudi ko se projekt konča, je lepo, ampak drugače kot pred njim, saj ostane neka praznina. Na urniku ni več stvari, ki si jih počel prej.

Sicer pa je nekaj tudi v tem, kar sta mi dala oči in mami. Predvsem to, da je ta ljubezen vzcvetela v meni. Če ne bi imela staršev, ki so delali v tem svetu, ne bi imela stikov ne s televizijo ne s filmom in filmsko kritiko. Če bi bila mami računovodkinja in oči mizar, bi se verjetno pogovarjali o drugih stvareh, jedli drugačne jedi, se družili drugje in brali drugačne knjige, s čimer pa ni nič narobe. Drugačen svet bi bil. Jaz sem v tem odraščala in seveda od njiju črpala veliko informacij.

 Odraščali ste v družini, ki je bila od nekdaj v soju žarometov. Kakšen pa je vaš prvi spomin na medijsko prepoznavnost?

V resnici se je mami kar konkretno odločila, da jaz kot ‘miki šmulka’ nisem bila medijsko izpostavljena. Spomnim se fotografiranja pri mami, ko sem bila stara približno sedem let in sem v resnici bolj kot ne sama prišla v prostor, ko je imela fotografiranje. Spomnim se, da sem s seboj prinesla svoje plastične skodelice in sem se igrala. Nisem dojela, da se tam dogaja neko slikanje, jaz sem se ne glede na to hotela igrati s prijatelji. Recimo, da je to moj prvi spomin na to, da je bila mami drugačna od drugih in da so bili pri nas doma fotografski objektivi. Ne morem pa reči, da bi zaradi tega živeli zaznamovano, da bi vedela, kdo sem jaz, in da bi me prepoznavali na cesti.

Recimo, da je to moj prvi spomin na to, da je bila mami drugačna od drugih in da so bili pri nas doma fotografski objektivi. Ne morem pa reči, da bi zaradi tega živeli zaznamovano, da bi vedela, kdo sem jaz, in da bi me prepoznavali na cesti.

 Mislite, da je to zato, ker kljub vsemu ostajate tako prizemljeni in tako preprosti?

Lahko si srečen in brez problema ostaneš prizemljen, če imaš dobro družino in ljudi, ki so pristni in takšni, kot so, ter tudi tebe gledajo kot zgolj človeka, in ne kot nekoga, ki je bil v neki reklami. Predvsem pa se mi zdi, da od ljudi, s katerimi delam, ni nihče estradnik. Če pogledaš igralce, ki toliko časa preživijo na vajah, ki se naučijo toliko teksta in ki toliko vadijo za številne produkcije … Na primer, Maruša Majer, ki je moja soigralka v Anton Podbevšek Teatru, mislim, da ima letos že deveto premiero … V tem svetu pravzaprav ni časa, da bi bil obseden s seboj. Tu je zgolj čas za delo. Ko se usedeš na kavo in ugotoviš, da ljudje za to živijo, da bi to delali, ne zato, da bi to postali, je ta stik z realnostjo nekaj povsem enostavnega. Mi vsi hodimo po tleh, mogoče kdo za šest tisoč strani teksta na pamet, kar pa je pravzaprav super, ker je tudi to lepo poslušati. Ujameš kakšen nov citat, misel, lep jezik je, ko se pogovarjaš, dobre teme so … To je samo plus.

Foto: Primož Predalič za revijo Story

 Ob napornem urniku pa je verjetno težko izbrati čas za počitnice in odklopiti?

Saj veš, da te vedno lovijo obveznosti, ampak sam si moraš postaviti mejo, kdaj imaš dovolj. V resnici se mi zdi, da se moraš znati tudi ustaviti. Če kdaj kaj preskočiš, če kaj zamudiš, kakšnemu povabilu rečeš ne, ni nič narobe. Treba je zadihati, da lahko potem gremo s polnimi močmi naprej.

 Kdaj pa ste se naučili določiti mejo?

V preteklosti sem morala vse takoj izpeljati do konca. Mislim, da z leti začutiš, da ti telo samo pove, da ni več toliko iskric, da ni več toliko moči v telesu, veš, da je šla zelena lučka na oranžno in da bo kmalu na rdeči. Enostavno vidiš. Tudi pri tem, kakšne odgovore dam v intervjuju. Ko imam veliko energije in sem dobre volje, lahko na vprašanje odgovorim v 17 stavkih, ko sem na minimumu, pa v stavku ali dveh …

 Sicer ste velika ljubiteljica potovanj, kajne? Pa ste na kakšni svoji poti srečali kakšno res pravo svetovno zvezdo?

Ne, na potovanjih nikdar. Poznam pa res pravo svetovno zvezdo, in to je Katarina Čas.

 Kako pa bi označili ta odnos, če sva ravno pri estradi?

Pojdi z njo na kavo in boš videla, da je vse enako. Super je. Ona je najbolj prizemljen človek, če sva se o tem pogovarjali, po vseh teh izkušnjah ni prav nič drugačna. Ona je ena izmed bolj srčnih žensk, kar jih poznam. Popolnoma preprosta, neobsedena sama s sabo. Ona je nekdo, ki ga imam zelo rada, in ji zelo zaupam ter jo spoštujem in jo čutim, čeprav se ne druživa veliko. Ko pa se, ne moreva narazen. Življenje naju pripelje v veliko projektov in naju potem zahaklja za tri tedne življenja in potem si vedno rečem, o moj bog, ti si moja sorodna duša. Potem pa se spet odneseva vsaka po svoje, ampak ona je eden izmed najbolj lepih ljudi, kar sem jih kdaj spoznala.

 Pa mislite, da je lažje negovati prijateljstva z ljudmi, ki delajo na istem področju?

Mogoče, čeprav v končni fazi ni vedno najboljše, da se pogovarjaš samo o tem, kakšne izkušnje si dobil z določenim projektom, kaj je kdo naredil in kako bi lahko stvari naredil bolje … Včasih mi je lepo samo, da s kom delim nov recept za solato z mlado špinačo. Ne da se ti. Včasih je super, da se lahko družiš z ljudmi, s katerimi ne potrebuješ toliko časa za uvod in pojasnjevanje, zakaj se v določeni situaciji tako počutiš. Včasih je lahko ta uvod v zgodbo, v bolečino ali navdušenje krajši zato, ker imamo z ljudmi iz istega poklica skupna izhodišča. Po drugi strani pa je zelo dobrodošlo tudi to, da si obdan z ljudmi, s katerimi greš samo ležat na travo v Tivoli in greš kupit sveže jagode ter brat knjigo …

K

Write a comment