kaja milanič
Izbrano Razmišljam

Sem samorog med nosorogi!

Ko me vsake toliko obišče kdo iz drugega konca sveta, ga vedno vprašam, kakšni se mu zdimo Slovenci. Smo res tako nazadnjaški, kot nas opisujejo? Zaprti in nedostopni, kot o nas govorijo stereotipi?

Vznemerjenje tuje države in vljudnost, čednost prijateljstva, navadno naredita svoje in me še naprej pustili brez pravega odgovora. Vse do … vse do kakšnega leta nazaj, ko je splet dogodkov pač tako nanesel, da sem se iz Nove Gorice na delovno mesto v Ljubljano začela voziti z uporabniki spletnega mesta prevozi.org in s tem pravzaprav sedla v prvo vrst predstave, ki je ponudila odgovor na moje vprašanje. Optimistov, dragi moji, skorajda ni več. Prav tako ne tistih, ki bi srečanje začeli z: ‘Kako gre?’. Nismo klepetulje, in stereotip, da ne maramo ‘drugačnosti’ še kako močno drži. Seveda ne za vse, za tisti vzorec, ki ga vsaki dan utegnem spoznati na zadnjem sedežu avtomobila starejšega letnika, pa. Smo narod, ob katerem se optimisti hitro počutijo ‘z glavo v oblakih’. In tiste, ki so imeli dober dan je hitro treba ‘spraviti na realna tla’. Stopicanje za korakih svojih sanj je kratkomalo otročje, da ne govorimo o tem, da bi pametovanje o področjih, o katerih bore malo veš, lahko postalo nacionalna športna disciplina.

Čeprav sem rada med tistimi ljudmi, ki v stvareh vidijo dobro, me je ‘samorog’ v meni tokrat pustil na cedilu.

Čeprav sem rada med tistimi ljudmi, ki v stvareh vidijo dobro, me je ‘samorog’ v meni tokrat pustil na cedilu. Verjamem v boljši jutri ter v to, da bom v naslednji kolumni pisala o prigodi, ki je mojo nežno dušico pobožala s kakšno lepšo besedo in dejanjem, ki mi še pred začetkom delavnika ne bo dal občutka, da je ves trud zaman.

Kolumna dekleta na poti je vsaki teden objavljena v reviji Lisa. 

Kolumna Kaje Milanič, dekleta na poti, ki si vsaki dan na poti v službo iz Nove Gorice v Ljubljano in nazaj avto deli s štirimi neznanci. In to je ugotovitev, ki jo je po 1000 kilometrih v preteklem tednu strnila v besede.

Foto: Primož Predalič

(Pa še en podatek mimogrede. Slika, ki je vsaki teden objavljena ob kolumni je bila posneta na prelepem vrtu igralca Gojmirja – Gojca v idiličnem okolju kraške vasice Škofi).

Write a comment