Izbrano Potopisi po moje

Nova Zelandija je nova Avstralija!

Nova Zelandija je nova Avstralija. Bolj pestra in predvsem brez nevarnih žuželk in plazilcev. Je država prelepe narave – mnogi, ki tam še niso bili jo primerjajo s Slovenijo, a je daleč od tega – muhastega vremena in majcenih mest, brez pravega mestnega središča. Je država, ki obožuje ameriško kulturo in velike porcije hrane in ročna dela, ki turističnim mestecem vnašajo delček avtentičnosti, ki pred turisti, ki državo obiščejo le za kratek čas, navadno ostaja skrita. 

A ne na najini poti. Najin cilj je vedno bil, da se z avtomobilom, ki sva ga kupila od precej sumljivega ‘tipa’ v Aucklandu prevoziva vse in še več. ‘Trije meseci so dovolj,’ sva si mislila, ko sva prva dva dni tavala po mestu in iskala drobce tistega, po kar sva prišla. Po naravna čudesa.

Sto dni potovanja je težko skrčiti v članek in težko je o obiskih tamkajšnjih lepot vleči vzporednice, če pa je raznolikosti vsaj toliko, kot smo jih vajeni doma. Od gorovji na eni strani, do prelepih peščenih plaž, ki vse bolj množičnim skupinam surfarjev nudijo kilometre in kilometre zabave. Do rek s tropskih pridihom in jezeri, ki s svojo velikostjo skorajda že vzbujajo strahospoštovanje. Do kulture, ki so jo v ‘deželo tam spodaj’ prinesli Belci in tiste, ki jo, čeprav v majcenih vasicah, skrbno varujejo Maori.

Je država razlik – ekonomskih in naravnih – in država, v katerem je vse točno tam, kjer mora biti. Meni je bila všeč zaradi svoje neokrnjenosti. Zaradi makedamskih cest, ki te peljejo vse tja do najsevernejšega dela države, kamor se nobenemu ne ljubi. In zaradi svobodomiselnosti, ki jo lahko občutiš v majhnih obmorskih mestecih s surferskim značajem. Pa zaradi sveže mlete kave, po kateri dišijo cela mesta in iz katere znajo, morda celo bolj ekot italijani – pripraviti tisti pravi kremasti ‘kapučino’, ki se pri njih imenuje ‘flat white’. 

Država presenečenj

V resnici si Nove Zelandije nekako nisem predstavljala tako, kot sem jo doživela. Vedela sem, da je prelepa, to ja, nisem pa poznala vse njene skrivnosti in morda je tako bolje. Presenečenja, kot je dobra kava in slastni kolački so nekaj, o čemer vsak popotnik sanja, šopek aktivnih vulkanov, gejzirjev in vročih izvirov pa je tisto nekaj, zaradi česa bi svoj tri mesečni poletni oddih zavlekla tudi v jesen in zimo. Po tem še posebej slovi mesto Rotorua na južnem otoku, pa tudi po tem, da prav v tem mestecu Maori najbolj množično negujejo svoje običaje. A takšnih krajev, ko vse buhti in se kadi je na Novi Zelandiji še veliko in prav toliko je krajev, ki so me navdušili do te mere, da bi o njih lahko napisala kratek roman. A če že moram izbrati, katerega bi omenila, bom tokrat govorila o Reglanu.

O surferskem mestecu, kjer sem naredila svoje prve korake na valu in v katerem sva s fantom čisto po naključju naletela na Slovenko. Pa o mestecu Queenstown, adrenalinski meki sveta, kjer si lahko privoščiš vse do največjega ‘bungeeja’ na svetu, do divjih voženj po brzicah novozelandskih rek in plezalnih avantur na tamkajšnjih gorskih stenah. A plaže, … plaže so vredne greha. Ne le v Reglanu, tudi v kraju Mount Maunganui, ki že leta privablja številne križarke, pa priljubljeni Piha Beach, s številnimi surferji in drugimi ljubitelji vodnih športov in takšnih je še malo morje. Če ne že mali ocean. 

Mokri Willy

Wellington je glavno mesto Nove Zelandije, ki leži na severu Južnega otoka. Imenujejo ga ‘Wetty Willy’ – ‘Mokri Willy’, saj se zaradi muhavega vremena in stalnega vetra spominja na našo ‘Poscano Zofko’. Lepo, moderno, s steklenimi stolpnicami in številnimi trgovinicami, modnimi, tistimi z zdravo prehrano ali nečim, kar tako. Od tod, sva tudi midva ‘štartala’ na svojo pot po Južnem otroku … in se preko njega ponovno vrnila na Sever, na katerem sva lepoto neokrnjenosti spodnjega otoka, znala ceniti še toliko bolj.

Write a comment