Berem Izbrano Sledim

Žiga Gombač je zakon!

Nisem srednješolka in že vrsto let v roke nisem prijela mladinske literature, kar se mi je pretekli teden, ko sem zvečer končala s prebiranjem Gombačeve NK Svoboda, zdel pravi greh! Žiga je car!

Ne le, da sta osrednja lika poimenovana Anej in Boštjan – tako je ime tudi mojemu fantu in bodočemu svaku, lepo prosim –  tale knjiga je prava mala zakladnica za mladino, ki niti približno ne razume, zakaj se kar naenkrat toliko ukvarjamo z begunci.

Čeprav je knjiga veliko več, kot le pojasnitev. S svojo pristnostjo izpovedi sirskega dečka Samija me je v resnici ganila do solz. Mimogrede te spomni, da stvari niso same po sebi umevne. Pa tudi naši ‘neumni’ problemi, kot so poraz našega najljubšega nogometnega kluba, ali dodatna ura dela v službi, ne. Veste, tudi sama se velikokrat zalotim, kako se s strahom lotim nečesa novega. Nove knjige, novega ‘prevoza’, če je že to tema, novih dogodivščin, … čez teden dni bom že sedela nekje na plaži pod vročim Čilenskim soncem in ni ti za sekundo ne dvomim, da me tudi tedaj, nekje znotraj mene, ne bo razžiral črviček in mi utiral nove dvome tam, kjer jih ne bi bilo treba. Pa sploh ne vem zakaj. Potovanja se veselim že vse odkar vem zanj, poleg tega pa mi bo, milo rečeno, po enem skromnem dnevu morja v preteklem poletju, oddih na drugi polobli, zapasal kot ‘ata na mamo’.

Pred leti sva se s fantom za tri mesece odpravila na Novo Zelandijo. Ob prihodu sva si kupila avto in z njim raziskovala skrite kotičke te prelepe državice.

V resnici se mi je nekaj podobnega že zgodilo. Pred leti sva se s fantom za tri mesece odpravila na Novo Zelandijo. Ob prihodu sva si kupila avto in z njim raziskovala skrite kotičke te prelepe državice, spoznavala ljudi iz vseh koncev in krajev, od Nemškega para, ki je potoval tako, kot midva, do izraelskega ljubitelja ekstremnih športov in Američana, ki je vedno vedel nekaj več, kot drugi. Vsi tujci, vsi v državi z istim namenom.

Ko smo tako, v večini skupaj potovali iz enega konca na drugega, smo velikokrat naleteli na enega in istega Maora. Njegovega imena se ne spomnim, so se mi pa v spomin toliko bolj vtisnile njegove navade. Če zdaj pomislim na to, s kakšnim ocenjevanjem sem ga gledala. Kako sem bila v resnici nesramna. Kako sem si mislila, kakšen barbar je samo zato, ker je jedel z rokami. In kakšen ‘pacek’ je, ker je pač malce ‘dišal’. In kako neolikan je, ker nam v resnici ne da miru. Srečali smo se tudi v kampu v mestecu Hokitika. Pojma nimam kaj je delal tam, ker je bilo to mesto od prvega kraja, kejr smo ga srečali, v resnici oddaljeno več sto kilometrov. Čeprav s seboj ni imel nič drugega, je k našemu ognjišču tistega večera prinesel veliko sveže ulovljeno morsko ribo. Vprašal je, če bi jo lahko skupaj pripravili in smo jo.

V enem večeru se je, vsaj iz mojega vidika, spremenilo vse. Še danes se tepem po glavi, kako hitro sem pozabila, kdo sem in od kod prihajam. Maor neznanega imena je jedel tako, kot je znal. Tako, kot so ga naučili predniki. Njegove telesne poslikave niso znak kriminalne kartoteke, ampak njegove kulture. Njegov izgled pa je odraz brezbrižnega odnosa nas, belcev, ki smo jih tako brez občutka ljudi pred leti hoteli pregnati iz njihovega ozemlja. Pa kljub zgodovini ni vihal nosu nad nami. Kljub vsemu, je bil prijazen in zvedav in radodaren. Jaz pa razvajena smrklja, brez znanja, brez razmišljanja, brez občutka, … in predvsem brez srca. Mi vsi smo ljudje. Isti. Z občutki, preteklostjo, vzorci, ki jih včasih le s težavo preskočimo. In če nekaj dobrega potegnem iz svoje izkušnje … ozkogledi in nesramni in odklonilni so lahko le tisti, ki ničesar ne vedo.

Write a comment