Izbrano Razmišljam

Lizina kolumna: Spoznala bom Bergija!

Če za trenutek pozabim, da je ta stran namenjena kolumni dekleta na poti, mirne vesti začnem z izražanjem vala navdušenja, ki se še ni polegel od včerajšnje novice, da v Slovenijo prihaja Gorski zdravnik.

Če se še kaj spomnite, sem že poleti eno od kolumn namenila svoji televizijski ljubezni. Nekdo ima Brada Pitta, jaz in polovica slovenske populacije nad 45 pa ‘Bergija’. Vsi me vedno tako začudeno pogledajo, ko precej naglas in brez sramu govorim o tem, da sem napol zaljubljena v moškega, ki bi lahko bil moj oče, in še toliko bolj so se začudili, ko sem se s fotografinjo poleti odpravila na dnevni izlet do njegove ordinacije. Kako bodo šele polegali, ko bom v vrsti (pa čeprav celo noč) stala, da bi z njim lahko rekla kakšno besedo – in če bom dovolj pridna, morda celo opravila kakšen krajši intervju. Včeraj sem, dobesedno s solznimi očmi čakala, da končno obelodanijo datum njegovega prihoda in nič se ne hecam, če rečem, da sem tik po razkritju novice v napol piskajočem glasu histerično vrtela telefon in klicala vse od mame, do urednice, fanta in sestrične, … in potem se vprašam. Kaj ima ‘Bergy’, kar Martin iz Usodnega vina nima? Zakaj sem s prvim obsedena, drugega pa v resnici, razen imena, niti ne poznam? Prvi ima moje otroštvo. Niti ne tako, čisto v resnici, ampak v nekih zametkih, ko je mama na nemški televiziji, ko sem bila še čisto majhna spremljala tisto prvotno verzijo iz leta ‘nevemkoliko devetdeset’. In avstrijske podeželske hiše, namesto vil na Primorskem, ki jih moraš iskati skorajda s povečevalnim steklom. Ker je prvi iskren in človeški in tak ‘medo’, drugi pa … no ne vem, ker ne gledam. Ampak saj ni važno. Gorski zdravnik prihaja in jaz sem že v vrsti za pregled, čeprav se bodo ure do tega usodnega 16. marca zdaj verjetno vlekle kot čingum. In če smo že pri žvečilkah … ravnokar razmišljam kam naj prilepim svojega, ko s starejšim moškim v starejšem modelu Mazde drvim proti Ljubljani, od koder se popoldan odpravljam v Bohinj. Čisto sama, z mojo joga blazino, potovalno torbico in kupom knjig, ki ga zdaj s seboj ‘vlečem’ že na tretjo pot v upanju, da mi ga tokrat le uspe premagati. Za mano je teden, nad katerim bi najraje vzdignila roke in mu z belo zastavico pomahala v znak predaje. Ampak ne. Stopila sem mu na rep, ga povlekla za ovratnico in mu v obraz povedala, da z mano ni heca. Z vsako stvarjo se nekaj naučiš in moje sosledje nesrečnih dogodkov pretekli teden je bila zame prava univerza potrpljenja. Ampak kaj je zdaj sploh pomembno … ‘Bergy’ tako ali tako pozdravi vse. Bo pa še mene. Komaj čakam!

Write a comment