Izbrano Razmišljam

Poročna kolumna 👰 2/6: Nevesta pod stresom

Nov teden, nov seznam poročnih obveznosti. Kaj je novega? Hm.

Malce bi bila krivična do sebe, če bi na to vprašanje odgovorila, da nič novega, ker imam v nasprotju s prejšnjim tednom zdaj v koledarju vsaj opomnik, da se jutri z Anejem končno (in prvič) dobiva z organizatorji. Meniji, dekoracija in podobne malenkosti torej še niso dorečeni, je pa najina Amazon košarica zato vedno bolj polna balonov in peres, s katerimi sva si zamislila okrasiti prostor. Vabila so poslana – ne morem verjeti!

Čeprav mi jih je na mizi ostalo še kakšnih pet, zato se vsako jutro znova vprašam, koga sem pozabila povabiti. In z vabili je prišel še nov val vprašanj in telefonskih klicev, ker z Anejem pač nisva bila dovolj jasna, da želiva vse goste obleči v slogu iz leta 1929. Lahko si predstavljate, s kakšnim navdušenjem so se zdaj none, tete in strici podali v nov izziv, v katerem morajo v dveh tednih najti nekaj, kar diši po preteklem stoletju. Rezervacije sob za najine goste so v teku – mislim, da imajo za ta dan zdaj že vsi svoj ‘dom’, prevoze sem prepustila vsakemu posamezniku zdaj sem tu samo še jaz s svojo obleko.

Poročna obleka je pač stvar, ki zahteva malce več pozornosti, čeprav jaz svoje v misli zdaj – priznam – ne prikličem ravno pogosto. Vse svoje upe sem tako položila v meni zelo ljubo modno oblikovalko Vladi Kralj in vem, da bo naredila vse točno tako, kot sem si zamislila. In to brez posebnih navodil. In čeprav bi morala obleko pomeriti v tem tednu, sem morala najin sestanek spet prestaviti, ker v celem tednu nisem našla niti ene proste urice, v kateri bi lahko skočila do njenega salona in se čudila svojemu odsevu v ogledalu.

Čeprav me nekaj še kako skrbi … ko sva se prvič sestali in na mizo vrgli ideje o tem, kako naj bi vse skupaj bilo videti, sem imela vsaj kakšnih pet kilogramov manj. Jesen je pri meni pač čas, ko se delajo zaloge, in to navadno jemljem smrtno resno. Tudi zdaj ni bilo drugače, ker sem vmes svojih večernih pojedin precej enostavno pozabila, da se moram v mesecu martinovanja in prazničnega ‘basanja’ držati nazaj.

In čeprav se moj projekt ‘poroka’ razvija s polžjo hitrostjo, je po nekaj kljukicah tukaj že nov spisek obveznosti, med drugim tudi s cvetjem. Rože imam rada, a kaj, ko mi one naklonjenosti ne vračajo rade. Obožujem šopke v odtenkih nežnih pastelov, a sem samo za vsak primer – če mi ne uspe, ali vmes naredim nekaj meni podobnega in vse skupaj mimogrede uničim – kupila kakšnih 20 umetnih belih vrtnic, ki bodo tam nekje v kotu čakale na veliko katastrofo. To je pa tudi vse. V tem tednu me torej čakajo stvari, za katere za zdaj še ne vem, da se jih moram lotiti, a brez dvoma bo vse minilo v svojem slogu in ob spremljavi tistega starega reka; ‘saj bom jutri …’.

Napisano za revijo Liza

Write a comment