Izbrano Razmišljam

Poročna kolumna 👰 4/6: “Naslednjič se vrneš kot žena”

Ko sem se zadnjič odpravljala od babice iz Štajerske, mi je rekla nekaj posebnega.

“Kaja, tokrat zadnjič odhajaš kot deklica. Ko se naslednjič vrneš, boš žena.” Ko je to rekla, sva se s sestrično spogledali in bruhnili v smeh, ker mi nekaj tako staromodnega ni še nihče rekel. Mi je pa misel prav prišla za tale uvodnik, ker tudi to kolumno zdaj zadnjič pišem kot deklica. Pod naslednjo se bom podpisala kot žena.

Če se zdaj sprašujete, ali se je v moji glavi kaj premaknilo v smeri jokave neveste, vas moram spet in ponovno razočarati.

“Razen tega, da se panično derem na vse in vsakega, ki pride mimo, na meni ni ne duha ne sluha o mili nevestici z rožnato krono na glavi.”

In ko smo že spet pri rožah … pravkar sem z mamo odložila telefon in KONČNO naročila, kar sem potrebovala. Čeprav še vedno menim, da nevesta pač ne potrebuje šopka in tone rož. O moj bog!!! Tako kot sem skoraj pozabila oddati to kolumno, sem se na poroko skoraj odpravila brez modrčka! V tem trenutku sem se spomnila, da bi morala poklicati oblikovalko in jo ponovno obiskati z modrčkom, da dokončava obleko, ampak ne.

Glej ga zlomka. Spet sem pozabila. In zdaj je samo še 5 dni do poroke in ona, visoko noseča, v zadnjih dnevih pred porodom. Tudi s čevlji je še nisem pomerila in in in …. No, lepo prosim, če ima kdo slab dan, naj pomisli name in vso to mojo naglico in tekanje naokoli v slogu tiste tete, ki se je vedno do pasu prikazovala v risanki o Tomu in Jerryju. Ampak ja. Poleg tega (in jeklenke helija, za katero še vedno nisem prepričana, da jo bom pravočasno dobila) je zdaj skoraj vse pripravljeno. Zdaj se samo še čaka. Srce mi utripa s pospešenim tempom, in ne vem, zakaj.

Vsa ta panika okoli poroke moji zmedeni naravi ni storila nobene usluge in če zaključim celotno izkušnjo s pripravami, je daleč stran od ideala, ki sem si ga za v postelji pred spanjem zamišljala leta in leta in leta

Občutki? Čudni. Niti malo romantični. In žal mi je, da se tako počutim. Včasih sva z Anejem razmišljala, da bi se poročila nekje na samem, v Francoski Polineziji … in zdaj mi je malce žal, da se nisem odločila za to.

Bi 10.000 evrov namesto za večerjo in zabavo zapravila za potovanje življenja … No, zdaj je, kar je, in kar bo, bo. Držite pesti.

Fotografija: Unsplash

Napisano za revijo Liza

Write a comment