Izbrano Razmišljam

Poročna kolumna 👰 5/6: Ja, tudi datum sem zgrešila

… v vsej tej zmedi sem pretekli teden napovedala, da pišem zadnjo kolumno kot dekle. V resnici sem se malce zakalkulirala.

Dva dni sta še do poroke – oprostite moji matematiki prejšnji teden – in še vedno imam nad sabo veliko vprašajev. Pravkar sem odložila telefon, ker sem morala vsaj še enkrat preveriti, ali matičarka v soboto pride ob pravi uri, kot sem si jo zapisala. Kljukica. Obleka je doma – čeprav sem ugotovila, da ni ravno najbolj primerna izbira za najin prvi ples, ko na vse pretege kolovratim naokoli z rokami. Ampak dobro. Kljukica. Doma so tudi svečniki in svečke in tudi del rož. Ostala dekoracija, ki sva jo naročila prek Amazona, se še ni blagovolila priti in mislim, da je niti ne bo. Ampak ne bomo komplicirali. Na zabavi v slogu Velikega Gatsbyja pač ne bo peres. Hm. Anej prav tako še nima metuljčka in jaz še ne vem, kakšno pričesko bom imela. Z make up artistko se pogovarjam prek kolegice, ker je trenutno brez telefona, ampak baje vse štima. Vse je dogovorjeno tudi s tetovatorko, ki nama bo naredila ‘ujemajoče se tatuje’, ker ne bova imela prstanov.

 Vprašajčki in klicajčki v mojem rokovniku skačejo samo še okoli fotoaparatov in fotografij, ker na najini poroki pač ne bo fotografa. V stalno pripravljenost je zato postavljen najin novi polaroidni fotoaparat (velikega formata) in ostala foto oprema, za katero upam, da bo po najinem velikem večeru domov prinesla vsaj nekaj uporabnega materiala.

Vsem tistim, ki se čudite najini odločitvi, v pojasnilo: moj Anej se pač ne mara fotografirati. In ker je zakon – kot pravijo – en velik kompromis, sem pri tem popustila jaz in mu poklonila večer brez umetnih nasmeškov.

Kar se mi na koncu sploh ne zdi tako slaba ideja, glede na to, da mi je pravkar odpadel večji del petice (zoba) na zgornji levi strani, hvala bogu le iz zadnje strani. Ampak škrbasta sem pa še zmeraj. Škrbasta nevesta. Kljub temu me vsi še prepričujejo, da je moja odločitev glede (ne)fotografiranja napačna in mi v prihodnosti v usta polagajo besede obžalovanja. Bomo videli. Bom vmes stisnila kakšnega ekstra selfija, pa bo. Moderno.

Kakorkoli, tokrat se res zadnjič poslavljam kot deklica in ja, priznam, da imam ob tem kar malce treme. Ne pred zakonom, vem, da bova v tem z Anejem razturala.

Tako kot razturava kot par, čeprav priznam, da so bili zadnji tedni z mano naporni. Ampak pred dogodkom kot takim. Pred napetimi trenutki in neprijetno tišino. Pred zabavo, ki se zaključi ob polnoči. Jaz hočem žurati, kot da je 1929 in vsega skupaj se želim spominjati v slogu babic in njihovih; ‘Leta 1935, ko sem se na kolesu z dedkom odpravljala na ples, …’. Ampak kjer je ljubezen, tam ni skrbi, kajne? Od 2009 do 2017 pa do neskončnosti. Tako sva zapisala na vabila in tako bom tokrat tudi zaključila. Se beremo prihodnjič! Vaša K.

Fotografija: Unsplash

Napisano za revijo Liza

Write a comment