Izbrano Razmišljam

Poročna kolumna 👰 6/6: Tako, kot mora biti

Zdaj je končno mimo in bilo je … čarobno! Pa ne samo zato, ker je to moja poroka, ampak zato, ker je bila resnično nekaj posebnega.

Dan se je začel v mojem slogu. Pustimo to, da je budilka zvonila ob 9.00, čeprav sem še ob 5.30 okrog bloka tekala v enodelni pižami z repom in grivo in vsem tem, kar mora imeti rožnati samorog. In pustimo to, da je bilo moje stanovanje še uro pred mojim slavnostnim odhodom od doma (na poroko) pobruhano od tal do stropa (ne, nisem bila jaz!), zunaj pa prava bomba, ker pač nismo imeli časa za pospravljanje. In ob strani lahko pustimo tudi dejstvo, da je le dan pred poroko prijateljica, ki naj bi nama z mamo pomagala pri cvetju, zbolela. Ob vseh teh ‘obstranskih’ stvareh si lahko predstavljate, kako pestro je bilo moje poročno jutro.

Zbudila sem se ob Anejevem smrčanju, ker dan pred mano ni bil nič kaj bolj ukročen ‘samorog’ od mene. Šla pod tuš, oprala lase in si naredila masko. Superca. Zbudila sem Aneja, skuhala kavo, medtem pa je na najinem vrtu že potekala akcija pospravljanja ostankov od večera prej. Z mislijo na nenarejene ikebane, moje znanje o aranžerstvu (in približno za 500 evrov rož v avtomobilu) sem se z mamo in Anejem – tečna, kot sem bila lahko – odpravila v Ljubljano in tam med pripravo ikebane piz**** na vse in vsakogar, ki je prišel mimo.

Bila sem potna, sitna in nepripravljena. In potem je vse nekako padlo na mesto. Ikebane so – hvala, mama – bile popolne. Končali sva ravno v trenutku, ko sem bila na vrsti za ličenje, in čeprav sem morala jutranji frizerski sestanek zaradi naglice s cvetjem odpovedati, je celo pričeska nekako spominjala na slavnostni dogodek. Obleko smo zapeli – čeprav s pomočjo dodatnega para rok – in dvorani sta bili pripravljeni veličastno. In ko se je začelo … je šlo vse kot po maslu. Od tega, da sem ob poročni koračnici (mimogrede, za naju je bila to skladba ‘Dan ljubezni’) pela – s šopkom kot z mikrofonom – in pred oltarjem svate z glasnim ‘dajmo skupaj’ spodbujala k temu, da smo skupaj zapeli ‘To je bil ta dan ljubeeeeeeezni, najleeeeeepši daaaaaan, …’, do tega, da sem bosa tekala po središču Ljubljane in kričala ‘živela ohcet!’.

Plesala sem in se valjala po tleh, brez slabe vesti, ker sem na sebi imela belo obleko, čokoladno torto sem jedla z rokami in glasbeni skupini, ki nas je z ritmi vrnila v leto 1929, brez prestanka govorila hvala, hvala, hvala. Jokala sem kot dež, še posebej, ko je kdo kaj lepega povedal, niti solzice pa nisem potočila, ko naju je na poroko prišla tetovirati gospodična Eva, ker se na koncu pač nisva odločila za rinki.

Bilo je popolno. Ampak besede pač ne zmorejo občutkov orisati tako, kot v glavi plešejo meni, je pa prijatelj Dule dogajanje lepo povzel naslednji dan s sporočilom. “Kaja, veš tisto, ko v stroj spravljaš obleke od včeraj in v žepu najdeš pohanega piščanca?” No, to. Živela ohcet!

Fotografija: Helena Kermelj

Napisano za revijo Liza

Write a comment