Pozabi na vse tragične zgodbe, ki jih prebiraš na forumu, najina zgodba ima srečen konec. ❤️

Z Anejem odštevava zadnje dni življenja v dvoje (oz. v troje, če zraven štejemo še Čupkota). Zdravniki pravijo, da se bova ta božični večer razveselila najine male štručke, a če gre sklepati po njegovi mega živahnosti v trebuščku, se bo to zgodilo vsaj kakšen dan prej.

Na Instagramu sem o najini poti do pluska sicer nekaj že povedala, a od svojih sledilk vsak teden prejmem kakšno novo vprašanje, izpoved ali zgolj priznanje, ko v postopku ne gre vse tako, kot bi si želeli.

Ko sva se z Anejem v začetku leta 2022 prebijala čez papirje, hormonske inekcije, ultrazvoke in nato dneve in dneve čakanja (mimogrede, ti so bili najtežji), sem na spletu le težko našla kakšno pozitivno zgodbo, zato sem se tu odločila deliti svojo.

Izredno hvaležna sva, da nama je uspelo v prvem poskusu. In če si tudi ti ravno v procesu in potrebuješ malce motivacije, boš v spodnjih odgovorih morda našla malce utehe.

Tale članek sem sestavila iz odgovorov na vprašanja, ki sem jih prejela na Instagramu, pa tudi sama mislim, da najbolje povzamejo vse, kar sva doživljala od 1. decembra 2021, ko sva iz Kliničnega centra prejela potrdilo o začetku postopka izven telesne oploditve, do 9. aprila, ko so najinega zamrznječka končno vstavili na toplo. 🙂

Koliko časa je trajal postopek?

Splošnega odgovora na to vprašanje seveda ni, saj trajanje samega postopka zavisi od težav, s katerimi se soočata.

Jaz sem naju v postopek prijavila septembra 2020.

Pri naju sem bila težava jaz – spomladi 2021 so mi diagnosticirali endometriozo in pregrado na maternici, kar je pomenilo, da sem 23. junija 2021 v Leonišču prestala laparokopsko operacijo, s katero so odstranili žarišča endometrioze, ki so se mi razpasila po trebušni votlini in odpravili pregrado na maternici.

V postopek IVF sva potem vstopila januarja 2022, ko sem opravila tudi prvi ultrazvok, februarja pa sva že začela s hormoni.

Punkcijo dozorelih jajčec sem imela 5. februarja, transfer zarodka pa 9. aprila.

Kako poteka prvi pregled?

Jaz sem prvi pregled opravila pri dr. Nini Jančar, katero iz srca priporočam. Naredila mi je ultrazvok in hitro ugotovila, da imam v trebušni votlini kar nekaj žarišč endometrioze. Gre torej za to, da najprej pregledajo žensko, saj naj bi bilo pri ženski lažje ugotoviti težave, kot pri moškemu. Z Anejem sva vse preglede opravila v Leonišču v Ljubljani.

Kako je celoten postopek vplival nate?

Iskreno – naju je celotna izkušnja še bolj povezala. Tega res nisem doživljala kot tragedijo ali kot nekaj, kar bi mi bilo odveč. Z Anejem sva si vsak obisk zdravnika spremenila v izlet, tudi v sam postopek sva šla res s pozitivno miselnostjo. Na začetku sem se tega kar otepala, ker sem se resnično bala, da bi hormoni vplivali na stanje mojega duševnega zdravja, pa je bilo ravno nasprotno. Hormoni se me čustveno sploh niso dotaknili, tudi s celotnim procesom injiciranja hormonov nisem imela nobenih težav.

Ali si se v postopku počutila kot številka?

Res ne. Kot sem povedala – z Anejem sva šla v to z enim takim lepim odnosom in mislim, da so to začutili tudi vsi zdravstveni delavci. Vsi, ki ste že kdaj šli čez ta proces, veste, da ste v nekem obdobju na kliniki praktično vsak dan oz. vsak teden. Kar pomeni, da tam poznaš vse – od sester, do vratarjev, zdravnikov, … jaz sem res čutila, da imam v Leonišču vso podporo, ki sem jo v tistem trenutku potrebovala in bi vsakemu priporočila, da ta postopek opravi tam.

Po kolikem času sta se odločila za IVF?

Če zdaj pogledam nazaj, sva na to zagotovo čakala predolgo. Mislim, da sem o najinih težavah svoji ginekologinji zaupala vsaj kakšnih 6 let nazaj, ampak ker sem takrat imela približno 25 let tega seveda niso jemali resno. Če bi se zdaj odločala še enkrat, bi naju že prej prijavila v postopek in zraven seveda delala na tem, da bi nama uspelo po naravni poti.

Ali je uspelo v prvem postopku in ob prvem prenosu?

Kot sem omenila, sva z Anejem res iskreno hvaležna, da nama je uspelo v prvo. Torej v prvem postopku in ob prvem prenosu. Sama mislim, da je imel pozitiven odnos, umirjene misli in to, da sem si ga v tistem obodbju res ‘vzela na izi‘ strašno velik vpliv.

Koliko jajčec so dobili s pukncijo in koliko zarodkov je iz njih nastalo?

S punkcijo so pridobili 12 zrelih kakovostnih jajčec, iz teh pa je nastalo 6 čudovitih zarodkov.

So vstavili sveže zarodke ali zamrznječke?

Zaradi bojazni pred hiperstimulacijo jajčnikov smo po punckiji morali počakati kar dva meseca, tako da sva imela samo zamrznjenčke. Pravijo pa, da so ti še bolj vzdržljivi.

Ali je postopek boleč?

Zame res ni bil. Je pa res, da so me med punkcijo jajčec, ki velja za najbolj boleč del postopka, popolnoma uspavali zaradi vseh težav, ki sem jih imela pred tem. Prenosa pa potem praktično sploh ne čutiš.

Edini nasvet, ki ga imam še za vse, ki vas to še čaka pa je …

Da si za celoten proces res vzameta čas. Kar s tem mislim je, da si iz vsakega obiska klinike naredita izlet. Na primer; vsakič, ko sem imela ultrazvok, sva si z Anejem po opravljenem pregledu privoščila zajtrk v Kavarnici Rog in sprehod po Ljubljani. Na dneve, ko sva imela opravke na kliniki sem poskrbela, da nimam drugih opravkov, da se mi nikamor ni mudilo in da nisem bila nestrpna.

Ko sem imela punkcijo in transfer, sem tri dni reeees počivala, še posebej po transferju. Samo ležala sem, stvari sem si pripravila vnaprej, poskrbela sem, da so bili v službi obveščeni o tem, kaj doživljam, da sem lahko stres znižala na minimum.

Predvsem pa, da se nimaš česa bati. Samo pogumno in pozitivno v stvar, pa bosta zagotovo tudi vidva v rokah že kmalu držala svojo štručko.

Srečno!

Image by Freepik