Končno! Končno, končno, končno je napočil čas, ko ti lahko pokažem prve fotografije naše male kraške hišice. Vanjo smo se sicer preselili že konec julija, a je takrat manjkalo še toliko pohištva in dodatkov, da nisem želela pokvariti razkritja z napol dokončanimi prostori. Tudi zdaj še vedno ni vse na svojem mestu, smo pa nevarno blizu tistega, kar sem si predstavljala v glavi (in na mood boardu, ki je imel približno 147 shranjenih slik).

Po prvih nekaj mesecih življenja na vasi lahko kar samozavestno rečem, da smo tukaj našli svoj dom. Hišica nam je strašno všeč — ker je majcena, ker je topla, ker je pisana in ker je točno taka, kot smo si jo zamislili. Otroka obožujeta vaško življenje, še posebej poleti, ko je bilo otrok pred našo hišo več kot komarjev, jaz in Anej pa uživava v prostornosti in dvorišču … ker ne pozabi, prej smo živeli v 35 kvadratih.

Ker je ravno veseli december, čas, ko se na veliko kuha, peče in packa po kuhinji, sva se z Anejem odločila, da ti najprej pokaževa prav ta del našega novega doma. In tudi zato, ker je to soba, ki te pozdravi takoj, ko odpreš vhodna vrata. Dobrodošla v našo kuhinjo.

Ampak, prej, kot ti pokažem končni rezultat – se spomniš, kako je kuhinja izgledala, ko smo hišo kupili?

Tole je PREJ:

Prvotno so se stopnice v zgornje nadstropje nahajale v kuhinji, kasneje pa sva jih prestavila v dnevno sobo. S tem sva v kuhinji pridobila dodaten kvadratni meter prostora in prijeten kotiček za mojo galerijsko steno.

Tako je naša kuhinja videti zdaj:

Ko sva začela načrtovati kuhinjo, sem si jo od nekdaj predstavljala z izstopajočimi ploščicami, živahno galerijsko steno in pridihom rustikalnega šarma. Želela sem kuhinjo, ki izgleda nekje med Pinteresom in nonino kuhinjo: rustikalno, a s čistimi, modernimi dodatki. In ne pretiravam, ko rečem, da sva se v ta model zaljubila na prvi pogled.

Nekega pomladnega dne se mi je na YouTubu namreč odvrtela reklama za Mömax — 60 % popust na kuhinje. Ker imava poslovalnico pet minut stran, sem Aneju predlagala, da samo “na hitro pogledava”. (To je tisti stavek, zaradi katerega človek potem dva tedna meri kote in bere o mehanizmih predalov.)

Anej je precej zahteven kupec. Zanj mora biti vse dovršeno: da se nič ne maje, da se zapira mehko, da je les “ta pravi” in da ni nič narejeno na “trilili”. Medtem ko sem jaz še tavala nekje med svečami in škatlami za shranjevanje, je on v prvih petih minutah zagledal kuhinjo znamke Nobilia – model Nordic. Tisti dan sva se naročila na izris, in kuhinjo sva v nekaj urah uspešno umestila v prostor, v katerem nobena stena ni ravna ali pod pravim kotom. In ja — to je bil izziv.

Zakaj Nobilia?

Ko smo izbirali kuhinjo, sem želela nekaj brezčasnega, funkcionalnega in dovolj kakovostnega, da preživi vse faze družinskega življenja — od kašic do tort za rojstne dneve in poznih večerij z vinom, ko otroka končno spita.

Takrat sem prvič res podrobno spoznala blagovno znamko Nobilia, enega največjih in najbolj cenjenih evropskih proizvajalcev kuhinj. Pri nas jih pogosto priporočajo arhitekti in notranji oblikovalci, in zdaj, ko jo vsak dan uporabljam, razumem zakaj.

Vsak element je izdelan po meri, celoten proces pa poteka v njihovih proizvodnih centrih v Nemčiji — kar pomeni, da se vse skupaj popolno prilega, mehanizmi delujejo mehko in tiho, površine pa so odporne in enostavne za čiščenje. (Tudi takrat, ko so na njih odtisi malih otroških prstkov).

Pa še nekaj, kar je povsem osebna stvar …

Velika večina rustikalnih kuhinj, ki sva jih gledala drugje, ni imela teh čudovitih zaključnih letvic in bordur, ki zaokrožijo celoten videz. In skoraj nobena ni imela takšne rustikalne nape. V to sem se zaljubila jaz.
Če je Anej nanjo gledal praktično (pretok, glasnost, čiščenje), sem jo jaz videla kot del estetske celote. Od nekdaj sem sanjala o takšni “vgrajeni napi”, na katero lahko obesiš praznični venček ali pa nanjo postaviš zbirko najljubših začimb.

Kuhinjski otok – naš MVP

Na seznamu želja sem imela tudi kuhinjski otok, ampak ne zaradi trendov. Razlog je bil enostaven: kuhinja je majhna, jedilne mize pa ne potrebujemo. V prejšnjem stanovanju sva jo imela, a je bila — iskreno — v uporabi samo za rojstne dneve in Božič. Sicer pa vsi jemo za otroško mizico ali pa kar na dekici po tleh. Tako pač je.

Najboljša stvar pri otoku pa sploh ni prostor za sedenje, ampak predali za shranjevanje sadja in zelenjave.
Bili so na voljo z doplačilom.
Bili so dragi.
In ne obžalujem niti enega evra.
To je element, ki skoraj vsak obiskovalec najprej opazi in reče: “Ooo, tole pa je uporabno!”

In zdaj me res zanima …

Zdaj, ko ste videli fotografije, povejte: Nama je uspelo ujeti najin vajb? Bi vi kaj naredili drugače? Kaj vam je najbolj všeč?

Pišite mi v komentar — veste, da obožujem te vaše mini debatice.

Ilustracija: Freepik

Objava je nastala v okviru kompenzacijskega sodelovanja s trgovino Mömax.