Tole ni ena tistih pocukranih izpovedi, ob kateri bi pripela bleščeče družinske fotografije s kakšnega pisanega cvetličnega polja. To je brutalno iskrena izpoved, za katero upam, da bo v tolažbo (ali pomoč) vsaj kakšni mamici, ki se počuti podobno kot jaz.

Za tiste, ki še ne veste – novembra se je naši družinici pridružila nadvse zlata deklica Mimi Pavlina. Ko se je rodila, je bil Van star leto in (skoraj) enajst mesecev. In iskreno – niti približno si nisem predstavljala, da bo nova družinska dinamika tako noro naporna.

Ko zdaj pogledam nazaj, si resnično želim, da bi mi kdo povedal, kakšno je v resnici življenje z dvema majhnima otrokoma. Vsi so rekli: »Je naporno, ampak je tudi lepo.« Naporna je bila že nosečnost z zelo živahnim malčkom, a tole… to je nova dimenzija. Naš Vanček je čudovit otrok; nežen, empatičen, simpatičen, radoveden. Ampak … v zadnjih mesecih se vsake toliko (ampak ob najbolj nepravem času) iz zlatega otročička v hipu (in zaradi največje možne banalnosti) lahko spremeni v vreščešega zmaja. Mešanica trme res aktivnega dvoletnika, skrb za novorojenčico, gradnja hiše, slalom med obveznostmi, ki sem si jih naložila tudi zaradi vas, mojih sledilcev in če temu dodaš še ohranjanje normalnega partnerskega odnosa, skrb zase, druženja s prijatelji, družino in Anejevo zelo zahtevno službo – iskreno ne razumem, kako drugim uspeva. Skoraj vsak dan se vprašam, ali sem edina, ki popizdi. Ali delam prav. Ali bi morala na Vanove izbruhe trme odreagirati drugače. In ali bi se na Anejeve ‘mimogrede-sem-sredi-dnevne-sobe-sezul-nogavice–in-nimam-jih-namena-pospraviti‘ odzvati z več razumevanja.

Čeprav se pogovarjam s strokovnjaki (Manca, hvala!) in berem tisoč in eno knjigo o sprejemanju čustev in postavljanju mej, me še vedno razjeda slaba vest. Ker mi velikokrat pač ne uspe vsega izpeljati tako, kot piše v knjigah. Biti mama in hkrati slediti svojim sanjam je FAKING naporno. Tko… next level naporno.

Če me spremljate na Instagramu, potem veste, da Vana po prihodu Mimi nisva vzela iz vrtca. Čeprav so mi zdravnice v porodnišnici to toplo priporočile. Še danes mislim, da je bila to ena najboljših odločitev. Ne rečem, da me ni bilo strah, da bi Van ostal doma. Ker me je bilo, zelo. A Van obiskuje zasebni vrtec z majhnimi skupinami, z vzgojiteljicami pa smo se tudi dogovorili, da nas takoj obvestijo, če začne karkoli krožiti. In Vanček v svojem vrtcu res uživa. Vsak dan se zjutraj z veseljem odpravi od doma (no, oblačenje je druga zgodba) in vsak dan mi potem, po prihodu domov, hiti razlagati, s kom se je igral in kaj so počeli. Zato sva se odločila, da mu tega veselja res ne moreva vzeti. Želela sva si, da v novi življenjski dinamiki, ki smo jo ustvarjali doma, ohrani vsaj eno stabilnost.

Kot sem že omenila na Instagramu, sem mu pred rojstvom Mimi začela dodajati sirup Defendyl Imunoglukan. Doma smo že dolgo strastni uporabniki njihovih izdelkov (kar, sodeč po odzivih, nismo edini), in sirup mu vedno dodajam v ‘kritičnih’ obdobjih – ko hočem podpreti njegov imunski sistem. Trikrat trkam na les, ampak slabo počutje res ni tisto, ki bi me v tem obdobju pripeljal na rob živčnega zloma.

Mimogrede, v njihovi spletni trgovini imate aktivno kodo KAJA20, ki vam prinese 20% popusta na celoten nakup. Samo povem.

Naj se vrnem k bistvu: Vana torej nismo vzeli iz vrtca in iskreno verjamem, da bi bila situacija brez tega še precej hujša. A vseeno je kmalu po prihodu Mimi začel doživljati res močne izbruhe jeze in trme, česar z Anejem nisva bila vajena. Jutranje oblačenje za v vrtec se je spremenilo v boj z aligatorjem. Podobno tudi preoblačenje po vrnitvi domov. Obuvanje čevljev je bilo podobno bikoborbi. Pospravljanje igrač – kar prej res ni bil problem, saj je izredno organiziran in redoljuben fantek – je postalo kot metanje konfeti bomb. O pljuvanju, zamahovanju z rokami in brcanju sploh ne govorim.

In potem še Mimi Pavlina, ki je prve dva meseca imela hude krčke. Pri Vanu tega nisva poznala in iskreno nisva vedela, kako se jih lotiti. Krčki so sčasoma izzveneli – Vanova trma pa kar vztraja.

V zadnjem času sva ugotovila, da se njegovo vedenje bistveno izboljša, kadar uspeva z Anejem čas nameniti le njemu. Ko Mimi spi, vse druge obveznosti postaviva na stran in se Vanu povsem posvetiva. Anej gre z njim vsak dan na kolo. Skupaj skrbimo za vrt – sadimo jagode, zalivamo rože, okopavamo in grabimo zemljo, pesek… To res pomaga. Zelo zelo zelo. Ampak včasih Mimi pač noče spati, in takrat prave priložnosti, da bi bila z Vanom ‘ena na ena’, enostavno ni. Takrat na plan v vsej svoji slavi privre moja slaba vest.

In potem se znova vprašam… Delam dovolj? Delam prav? Veliko misli, ki jih delim na Instagramu, so pravzaprav opomniki meni sami – da je odgovor vedno ja. Da že to, da se trudim biti najboljša mama, kar sem lahko, pomeni, da sem najboljša mama. Morda ne po knjigi. Vem pa, da je v danem trenutku to, kar storim, zagotovo najbolje, kar zmorem. In da se ni treba primerjati z drugimi – ker noben starš ni enak, noben otrok ni enak, nihče nima istih potreb, želja, interesov in življenjskih situacij.

Če bi vnaprej vedela, kako bo videti življenje z dvema majhnima otrokoma, iskreno ne vem, če bi se odločila za dojenčka tako hitro. Vem pa, da imam ta moja dva čmrljčka neizmerno rada in da bom vedno naredila vse, kar lahko, da se bosta – tudi v težkih trenutkih – počutila ljubljena. Da bosta v mojem objemu našla varnost in zatočišče. In da se jima bom – ko popizdim – znala opravičiti. Povedala, da ni nič narobe, če ne odreagiraš vedno idealno. Pomembno je, da znaš reči oprosti, ko je to potrebno. In biti tam. Resnično tam.

Ilustracija: Freepik

Članek je OGLASNO SPOROČILO za Medis farmacevtska družba d.o.o.