Če na vrtu obstaja ena stvar, s katero sem res škrta, so to moji domači češnjevi paradižniki. Bučke bi na tej točki z veseljem podtaknila tudi poštarju, moji češnjevčki pa so druga zgodba. Večino jih sicer pojemo sproti, direkt z vrta, v solatah, galetah, zraven kosila ali kar tako, ko grem kao samo nekaj pogledat na vrt, a ker jih kljub temu še vedno nekaj ostaja (in pri nas res nič ne vržemo stran), sem se začela spogledovati tudi z recepti, kako jih spraviti za ozimnico.

To poletje mi je na ta račun uspelo poskusiti že marsikateri recept; vlagala sem jih po tistem postopku, ki je nekaj časa krožil po spletu. Bili so sicer okej, ampak ne toliko okej, da bi še enkrat žrtvovala pest svojih paradižnikov. Iz večjih paradižnikov vsako leto kuham pasato in ta je odlična, ampak za en sam kozarec rabiš približno pol vrta. Enkrat sem naredila celo paradižnikovo marmelado –sicer zanimivo in dobro, ampak spet ne dovolj dobro, da bi jo naslednje leto pogrešala.

Potem pa sem po namigu ChatGPT-ja prvič naredila confit in se totalno zaljubila v njegov okus in vsestranskost. To poletje sem svoja jutra namreč preživela ob kavi in toastu z rikoto in konfitom ter s tem na koncu okužila še Aneja (včeraj zvečer mi je na primer na kavču priznal, da je čez dan pojedel tri takšne toaste, ker so pač božaaaaaanski).

In prav zato je paradižnikov confit trenutno edini način shranjevanja, za katerega mi ni niti malo žal mojih domačih češnjevcev.

Pri nizki temperaturi se paradižniki počasi zmehčajo in izgubijo nekaj vode, okus pa se skoncentrira v nekaj skoraj absurdno sladkega. Česen postane mehak, zelišča odišavijo olje in na koncu imaš kozarec, pri katerem ne veš več, kaj je boljše – paradižniki ali olje okoli njih.

Tako pa pripravim svoj paradižnikov confit

Za en kozarec potrebuješ:

• približno 500 g češnjevih paradižnikov,
• 2–3 dl dobrega oljčnega olja,
• 5–6 strokov česna,
• nekaj vejic timijana,
• vejico rožmarina,
• sol in
• sveže mlet poper.

Pečico segrejem na 120 °C.

Češnjeve paradižnike stresem v manjši pekač, da so precej tesno skupaj. Dodam cele, rahlo strte stroke česna in zelišča, posolim in popram, potem pa čez vse skupaj nalijem oljčno olje. Paradižniki ne rabijo plavat v njem, mora ga bit pa dovolj, da se med peko lepo obdajo z njim.

Potem gre vse skupaj za približno uro in pol do dve uri v pečico.

In to je v bistvu vse. Pripravljeni so, ko so nagubani, mehki in že malo sesedeni, ampak še niso razpadli v paradižnikovo omako. Skupaj z oljem in česnom jih preložim v čist kozarec in shranim v hladilniku.

Zdej pa najpomembnejši del: toast

Ker ja, confit lahko daš na testenine, na pico, v solato, priložiš ga burrati, lahko ga zmešaš v omako ali pa samo pomakaš kruh v tisto olje in si srečen človek. Ampak jaz ga imam najraje zjutraj.

Dober kos kruha popečem, namažem z rikoto in gor naložim konkretno žlico paradižnikovega confita. Čez dam še ščepec grobe soli in malo sveže mletega popra in vse skupaj malce potlačim z žlico, da paradižniki izpustijo še malo soka.

In to je to.