Če bi mi nekdo eno leto nazaj rekel, da bom imela klub, kjer si ljudje plačujejo naročnino za to, da dobijo pismo po pošti, bi se mu verjetno smejala. Ne zato, ker ideja ne bi bila lepa, ampak ker se sliši malo nerealno. V času, ko imamo vse na telefonih, ko si še rojstnodnevne čestitke pošiljamo prek aplikacij in ko večina nabiralnikov služi predvsem kot zbiralnik reklam, se zdi ideja o fizični pošti skoraj malo nostalgična.

Ampak ravno v tem je čar.

Snail mail klub ni nastal kot poslovni projekt. Nastal je iz občutka. Iz ene take tihe želje, da bi bilo lepo, če bi ljudje spet dobili nekaj v nabiralnik, kar ni račun. Nekaj, kar odpreš počasi. Z rokami. Z radovednostjo. In mogoče za nekaj minut pozabiš na vse ostalo.

Zato sem ustvarila Deklica Snail Mail klub. In po vseh informacijah, ki jih imam, gre najverjetneje za prvi tak mesečni klub fizične pošte pri nas. Če obstaja še kakšen, bom res vesela, da izvem — ampak občutek imam, da pri nas tega prostora še ni bilo.

Ideja je zelo preprosta. Enkrat na mesec dobiš kuverto. Ampak ne samo kuverte. V njej so različne papirnate stvari, ilustracije, kartice, nalepke, drobni izdelki in misli, ki jih ustvarjam posebej za klub. Vsak mesec je drugačen. Ima svojo temo, svoj občutek in svojo zgodbo. Včasih je sezonski, včasih malo bolj življenjski, včasih pa preprosto tak, kot se mi zdi prav v tistem trenutku.

Najpomembnejše vodilo pri ustvarjanju pa je vedno isto — stvari morajo biti uporabne. Ne želim ustvarjati izdelkov, ki so samo lepi in potem končajo v predalu. Raje imam, da jih človek uporabi, nalepi, pošlje naprej, obesi, spravi med spomine ali pa jih ima nekje, kjer jih večkrat vidi. V bistvu želim, da kuverta pride ravno ob pravem času in ima nek smisel v tistem trenutku, ko jo človek odpre.

Mogoče je to tudi razlog, zakaj je bil prvi, marčevski paket razprodan v manj kot dveh urah. Pripravila sem dvajset mest in si mislila, da bo trajalo kakšen teden. Ko sem videla, kako hitro so šla, sem bila iskreno presenečena. In hkrati mi je dalo en zelo lep občutek — očitno si ljudje še vedno želimo počasnih stvari. Resničnih stvari. Nekaj, kar lahko primeš v roke.

Klub deluje kot mesečna naročnina, število mest pa je omejeno predvsem zato, ker vse pripravljam sama. Od ideje do pakiranja. Ko se mesta zapolnijo, se zaprejo do naslednjega meseca, potem pa odprem nova. Brez hitenja in brez želje po masovnosti, ker želim, da stvar ostane osebna. Malo intimna. Taka, kot je bila zamišljena na začetku.

Meni osebno imajo pisma vedno neko posebno težo. Doma imam škatlo, kamor spravljam razglednice, stare fotografije, listke, vabila in vse mogoče malenkosti. In vsakič, ko jo odprem, dobim isti občutek — življenje se je res zgodilo. Ne samo digitalno, ampak zares.

Snail mail klub je v bistvu poskus ustvariti tak občutek tudi za druge. En mali mesečni ritual, ki človeka za nekaj minut ustavi.

V naslednjih mesecih bom dodajala nova mesta in nove pakete. Postopoma, po občutku. Ker želim, da ostane točno to, kar je — nekaj osebnega, toplega in malo drugačnega.

In če komu polepša dan, je to več kot dovolj dober razlog, da obstaja.