Pozabi na vse tragične zgodbe, ki jih prebiraš na forumih – najina zgodba ima srečen konec.

Z Anejem odštevava zadnje dneve življenja v dvoje (oziroma v troje, če zraven štejeva še Čupkota). Zdravniki pravijo, da se bova ta božični večer razveselila najine male štručke, a če sodim po njegovi izjemni živahnosti v trebuščku, se bo to zgodilo vsaj kakšen dan prej.

Na Instagramu sem o najini poti do pluska že delila nekaj utrinkov, a skoraj vsak teden prejmem novo vprašanje, izpoved ali preprosto priznanje kakšne sledilke, ki se trenutno sooča s postopkom, ki ne poteka vedno tako, kot bi si želeli.

Ko sva se z Anejem v začetku leta 2022 prebijala skozi papirje, hormonske injekcije, ultrazvoke in nato dneve in dneve čakanja (mimogrede – ti so bili najtežji), sem na spletu zelo težko našla kakšno pozitivno zgodbo. Prav zato sem se odločila, da svojo delim tukaj.

Izredno hvaležna sva, da nama je uspelo že v prvem poskusu. In če si tudi ti trenutno v procesu ter potrebuješ malo spodbude ali upanja, boš v spodnjih odgovorih morda našla vsaj kanček utehe.

Ta članek sem sestavila iz odgovorov na vprašanja, ki sem jih prejela na Instagramu, pa tudi takšnih, za katera sama menim, da najbolje povzamejo vse, kar sva doživljala – od 1. decembra 2021, ko sva iz Kliničnega centra prejela potrdilo o začetku postopka izven telesne oploditve, do 9. aprila, ko so najinega zamrznjenčka končno vstavili »na toplo«.

Koliko časa je trajal postopek?

Splošnega odgovora na to vprašanje seveda ni, saj je trajanje postopka zelo odvisno od težav, s katerimi se par sooča.

Jaz sem naju v postopek prijavila septembra 2020.
Pri nama je bila težava pri meni – spomladi 2021 so mi diagnosticirali endometriozo in pregrado na maternici. To je pomenilo, da sem 23. junija 2021 v Leonišču prestala laparoskopsko operacijo, s katero so odstranili žarišča endometrioze, razširjena po trebušni votlini, in odpravili pregrado na maternici.

V postopek IVF sva nato vstopila januarja 2022, ko sem opravila prvi ultrazvok, februarja pa sva že začela s hormonsko terapijo. Punkcijo dozorelih jajčec sem imela 5. februarja, prenos zarodka pa 9. aprila.

Kako poteka prvi pregled?

Prvi pregled sem opravila pri dr. Nini Jančar, ki jo iz srca priporočam. Opravila mi je ultrazvok in hitro ugotovila, da imam v trebušni votlini več žarišč endometrioze. Na začetku se praviloma najprej pregleda žensko, saj je pri njej težave pogosto lažje zaznati kot pri moškem.

Vse preglede sva z Anejem opravila v Leonišču v Ljubljani.

Kako je celoten postopek vplival nate?

Iskreno – naju je še bolj povezal. Postopka nisem doživljala kot tragedijo ali breme. Vsak obisk zdravnika sva z Anejem spremenila v majhen izlet in v celoten proces vstopila z zelo pozitivno naravnanostjo.

Na začetku sem se sicer bala, da bodo hormoni vplivali na moje duševno zdravje, a se je izkazalo ravno nasprotno. Hormoni se me čustveno sploh niso dotaknili, tudi s samim injiciranjem nisem imela nobenih težav.

Ali si se v postopku počutila kot številka?

Nikakor. Z Anejem sva v postopek vstopila z lepim, umirjenim odnosom in mislim, da so to začutili tudi zdravstveni delavci. V nekem obdobju si na kliniki skoraj vsak dan ali vsaj vsak teden, kar pomeni, da tam spoznaš vse – od medicinskih sester do zdravnikov in vratarjev.

V Leonišču sem res čutila podporo, ki sem jo v tistem trenutku potrebovala, in ta center bi brez zadržkov priporočila vsakomur.

Po kolikem času sta se odločila za IVF?

Če pogledam nazaj, sva zagotovo čakala predolgo. Svoje težave sem ginekologinji omenila že približno šest let prej, a ker sem bila takrat stara okoli 25 let, tega niso jemali resno.

Če bi se danes odločala še enkrat, bi naju prej prijavila v postopek, hkrati pa seveda še vedno poskušala zanositi po naravni poti.

Ali je uspelo v prvem postopku in ob prvem prenosu?

Da. In za to sva neizmerno hvaležna. Uspelo nama je v prvem postopku in ob prvem prenosu. Sama verjamem, da so k temu veliko pripomogli pozitiven odnos, mirne misli in to, da sem si v tistem obdobju res vzela čas zase.

Koliko jajčec so pridobili in koliko zarodkov je nastalo?

S punkcijo so pridobili 12 zrelih, kakovostnih jajčec, iz katerih je nastalo 6 čudovitih zarodkov.

So vstavili svež zarodek ali zamrznjenčka?

Zaradi bojazni pred hiperstimulacijo jajčnikov sva po punkciji morala počakati dva meseca, zato sva imela zamrznjene zarodke. Pravijo pa, da so ti pogosto celo bolj vzdržljivi.

Ali je postopek boleč?

Zame ni bil. Med punkcijo jajčec, ki velja za najbolj boleč del postopka, so me zaradi predhodnih težav popolnoma uspavali. Sam prenos zarodka pa praktično ne boli in ga komaj čutiš.

Moj najpomembnejši nasvet za vse, ki vas to še čaka

Vzemi si čas. Resnično.

Vsak obisk klinike poskusi spremeniti v nekaj lepega. Midva sva si na primer po vsakem ultrazvoku privoščila zajtrk v Kavarnici Rog in sprehod po Ljubljani. Na dneve, ko sem imela preglede, si nisem natrpala drugih obveznosti, da se mi nikamor ni mudilo in da nisem bila pod stresom.

Po punkciji in po transferju sem si vzela nekaj dni za popoln počitek. Vse sem si pripravila vnaprej, v službi so vedeli, kaj doživljam, in stres sem poskušala zmanjšati na minimum.

Predvsem pa – ni se ti treba bati. Pojdita pogumno in z zaupanjem v postopek. Upam, da bosta tudi vidva kmalu v rokah držala svojo malo štručko.

Srečno!

Image by Freepik